Od začetka 21. stoletja se je začela digitalna tehnologija v družbi pa tudi v šolskem prostoru vse bolj razširjati. K temu je v veliki meri botrovala evropska politika, ki je iz desetletja do desetletja vse bolj spodbujala vpeljavo IKT v pouk, pa tudi šolsko administracijo. Tako danes govorimo o Evropskem digitalnem desetletju, za katerega velja IKT v vzgojno-izobraževalnih institucijah ključnega pomena. Sodobno izobraževanje je dojeto kot neločljivo povezano z IKT. Njena smiselna vključitev v pouk pa predstavlja močno orodje, ki odpira vrata predvsem večji nazornosti, več informacijam in omogoča oblike učenja, ki pred njenim nastopom niso bile možne.
Učitelji lahko s pomočjo IKT prinašajo realne primere, interaktivne vaje in multimedijske vsebine neposredno v učilnico, učenci pa imajo možnost, da razvijajo svoje digitalne spretnosti. IKT pri pouku danes ne bi smel biti le trend, pač pa ključna komponenta vzgojno-izobraževalnega procesa v 21. stoletju, ki od posameznikov in posameznic terja tudi uspešno soočanje s prevelikimi količinami informacij, kritično presojanje informacij in zaznavanje lažnih (ang. fake news) in izmišljenih (ang. misinformation) informacij, reševanje kompleksnih problemov, učinkovita medosebna komunikacija itd.
Značilnost jutrišnjega izobraževanja bo oziroma bi morala biti torej pestrost načinov izobraževanja in večja dejavnost učencev, mlajših in starejših. Potencial IKT za inoviranje izobraževalnega procesa, tj. prožnosti in raznolikosti načinov komunikacije ter dostopnosti in odprtosti virov znanja, lahko šole najprej izkoristijo ob dobri tehnološki opremljenosti šolskih prostorov, v drugi vrsti pa ob ustrezni usposobljenosti učiteljev za delo s tehnologijo glede na učenčeve razvojne značilnosti, cilje učnih načrtov oziroma vzgojno-izobraževalnega procesa nasploh.